Izberi jezik: slo
Izberi jezik: slo
Pakiranje ni samo material, temveč je kombinacija prave folije, pravega stroja in pravega postopka. Ker nas kupci pogosto sprašujejo podobne stvari, smo najpogostejša vprašanja in odgovore zbrali tukaj. Poiščite kategorijo, ki vas zanima, odprite vprašanje in preberite odgovor nanj. Če odgovora ne najdete, nas kontaktirajte. Brezplačno vam svetujemo in po potrebi pridemo na ogled vašega pakirnega procesa.
Ročna stretch folija je namenjena ročnemu ovijanju palet in manjših pošiljk, strojna pa se uporavlja na ovijalnih strojih pri večjih količinah. Strojna folija je pogosto tanjša, a bolj raztegljiva in ekonomična pri velikem obsegu paletiziranja.
Stretch folija je raztegljiva folija iz linearnega polietilena nizke gostote (LLDPE), namenjena povezovanju blaga na paleti v enoten, stabilen tovor. Izdeluje se pretežno po postopku lite ekstruzije (cast), pri katerem se staljeni granulat iztisne skozi ravno šobo na hlajen valj, redkeje pa po postopku pihanja (blown). Sodobne folije so večslojne, kar omogoča, da so hkrati tanke in močno raztegljive. Med proizvodnjo se dodajo aditivi za oprijem (cling) in zdrs, zato se folija sprime sama s seboj brez lepila.
Da, vendar pod jasnim pogojem: folija mora biti certificirana za stik z živili. Takšne folije ne vsebujejo aditivov, ki bi se lahko prenesli na hrano.
Stretch folija deluje z raztezanjem in elastičnim stiskanjem okoli blaga, zato ne potrebuje toplote. Shrink folija pa se skrči šele, ko jo segrevamo s toplotno pištolo ali v tunelski peči, in se takrat tesno prilagodi predmetu.
Da, stretch folija iz LLDPE spada v skupino plastike s kodo recikliranja 04 (LDPE/LLDPE). V Sloveniji jo je mogoče odložiti na zbirnih mestih za plastiko. Na trgu so na voljo tudi folije z deležem recikliranega materiala (PCR) ali tiste, ki so certificirane po standardih trajnostnega pakiranja.
Čeprav je stretch folija zelo vsestranska, ima svoje omejitve. Ne zagotavlja hermetičnega zaprtja, zato za popolno zaščito pred vlago raje posežemo po t. i. “shrink foliji” ali vakuumski embalaži. Prav tako ni primerna za pakiranje agresivnih kemikalij ali snovi, ki reagirajo s polietilenom. Pri izjemno težkih ali zelo visokih tovorih, kjer mehanska stabilnost preseže zmogljivosti folije, so primernejši leseni ali kovinski zabojniki v kombinaciji z povezovalnimi trakovi. V takih primerih stretch folija služi le kot dodatna zaščitna plast, ne pa kot glavno sredstvo za zavarovanje tovora.
Natezna trdnost pove, koliko sile folija prenese, preden se strga. Višje vrednosti so posebej pomembne pri pakiranju težjih ali z ostrimi robovi, na primer kovinskih profilov, gradbenega materiala ali lesenih plošč.
Oprijemljivost (ang. “cling”) je lastnost, zaradi katere se folija sprime sama s seboj brez lepila. Dosežemo jo v proizvodnem procesu z dodatkom posebnih aditivov v notranje sloje folije. Visoka oprijemljivost je ključna pri ročnem ovijanju palet, saj folija ne sme drseti ali popuščati med delom.
Stretch folija tvori nepropusten ovoj, ki blago ščiti pred vlago, prahom in umazanijo. To je posebej pomembno pri skladiščenju v neogrevanih prostorih ali pri zunanjem transportu. Za dolgotrajno skladiščenje na prostem so na voljo UV-stabilne folije.
Mehurčasta folija je embalažni material, sestavljen iz dveh plasti plastike, med katerima so ujeti zračni mehurčki. Ti mehurčki blažijo in absorbirajo energijo ob udarcih. Zaradi svoje strukture je material lahek, prilagodljiv in enostaven za uporabo.
Mehurčasta folija je posebej primerna za pakiranje lomljivih predmetov, kot so keramika, steklo ali elektronske naprave. Zelo pogosto se uporablja v številnih industrijah, kjer proizvajalci z AB folijo zaščitijo svoje izdelke. Prav tako je zelo uporabna pri selitvah, saj omogoča zaščito pohištva, svetil in drugih predmetov, ki so občutljivi na udarce. Pri skladiščenju pa pomaga preprečevati praske in poškodbe zaradi stika z drugimi predmeti ter celo prah in vlago.
Mehurčaste folije se ločijo po velikosti mehurčka, številu plasti in dodatnih lastnostih.
Posebne izvedbe: antistatična folija za elektroniko, folija z vsebnostjo recikliranega materiala, folija s perforacijo na določenem razmaku za lažje trganje in papirnate alternative (satasti papir) za embalažo brez plastike.
Debelina v mikronih (µm, tisočinka milimetra) pove, koliko materiala je v foliji. Ročne folije se gibljejo običajno med 12 in 23 µm, strojne pa med 10 in 23 µm. Pomembnejše od same debeline je razmerje med debelino in stopnjo raztega. Tanjša, a bolj raztegljiva folija lahko da enako ali večjo silo držanja z manj materiala. Za lahke in pravilno zložene palete zadostuje manjša debelina, za težke tovore, ostre robove in nepravilne oblike pa je primernejša debelejša ali toga (rigid) folija. Najbolj zanesljiv način izbire je preizkus na vaših dejanskih paletah, pri čemer se primerja poraba folije na paleto in stabilnost tovora, ne le cena na rolo.
Prozorna folija se uporablja povsod, kjer je treba videti vsebino palete in prebrati etikete. Črna ali barvna folija se uporabi, kadar želimo vsebino skriti ali kadar blago ne sme biti izpostavljeno svetlobi. Barve se pogosto uporabljajo tudi za hitro ločevanje palet po kupcih, oddelkih ali serijah. UV-stabilizirana folija je namenjena blagu, ki stoji na prostem več tednov ali mesecev, saj navadna folija na soncu postane krhka in se začne trgati. Barvne in UV izvedbe so praviloma nekoliko dražje in imajo daljši dobavni rok, ker se pogosto izdelujejo na naročilo.
Poleg stretch in mehurčaste folije se v industriji pogosto uporabljajo še:
Lepilni trakovi se ločijo po nosilcu in po lepilu, oboje pa je treba upoštevati skupaj. Polipropilenski (PP) trak je najbolj razširjen za zapiranje kartonov, PVC trak je tišji pri odvijanju in bolj raztegljiv, papirni (natron) trak je primeren za embalažo, ki gre v celoti med papir, armirani trak z vlakni pa je namenjen težkim in velikim paketom. Poleg teh so v uporabi še dvostranski trak, maskirni trak za lakiranje, opozorilni in talni trak za označevanje ter varnostni trak, ki ob odpiranju pusti vidno sled. Izbira je odvisna od teže in vsebine paketa, podlage, na katero mora trak prijeti, in pogojev skladiščenja.
Akrilno lepilo je stroškovno ugodno, dobro prenaša nizke temperature, UV svetlobo in staranje, vendar se sprime počasneje in polno moč doseže šele po nekaj urah. Hotmelt (talilno) lepilo prime takoj in ima višjo začetno oprijemljivost, zato je primerno za hitro ročno in strojno zapiranje kartonov, a slabše prenaša visoke temperature in dolgotrajno skladiščenje. Solventno lepilo najbolje prenaša temperaturna nihanja in vlago ter ostane prožno, uporablja se v zahtevnejših pogojih in je dražje. V praksi smo večkrat opazili, da je hotmelt primeren za hiter obrat, akril za dolgotrajno skaldiščenje in solvent za bolj zahtevne razmere.
Prva številka je širina traku v milimetrih (najpogosteje 48 ali 50 mm), druga pa dolžina navitja v metrih (48, 66, 100 ali 150 m). Debelina v mikronih zajema nosilec in lepilo skupaj. Višja vrednost praviloma pomeni večjo trdnost in višji nanos lepila. Pri primerjavi cen je merodajna cena na meter, ne cena na rolo, saj sta 66-metrska in 100-metrska rola lahko navidez podobno dragi, razlika v porabi pa je občutna. Za standardne kartone zadostuje širina 48 mm, za težje in večje škatle pa se uporabi širši ali armiran trak.
Za hladilnice in zmrzovalnice je treba uporabiti trak, ki je izrecno deklariran za nizke temperature, saj hotmelt lepilo pri mrazu izgubi oprijem. V vlažnih prostorih se bolje obnese solventno ali posebej formulirano akrilno lepilo, ki se ob vlagi ne odlepi. Na zaprašenih in močno recikliranih kartonih drži bolje lepilo z večjo začetno oprijemljivostjo in višjim nanosom, ker mora prijeti skozi plast prahu. Ne glede na izbiro velja, da mora biti površina čim bolj suha in čista; trak vedno preizkusite na svojem kartonu in v svojih pogojih, ne na vzorčnem.
Papirni trak izberemo, kadar želimo embalažo, ki gre v celoti v papirni odpadek in je prejemniku ni treba ločevati. To je pomembno za podjetja, ki poročajo o embalaži ali želijo enotno papirno embalažo v spletni prodaji. Na voljo je v samolepilni izvedbi ali kot mokro aktiviran (gumiran) trak, ki se aktivira z vodo in se z lepenko trajno poveže, zato deluje tudi kot zaščita pred odpiranjem. Slabosti so nekoliko višja cena in manjša primernost za zelo težke ali vlažne pakete ter za nekatere odvijalce.
Najpogostejši vzrok je podlaga: prah, vlaga, mastna ali močno reciklirana površina kartona, na kateri lepilo nima dovolj stika. Drugi pogost vzrok je premalo pritiska ob nanosu, saj lepilo, občutljivo na pritisk, deluje le, če ga z roko ali strojem pritisnemo, polno moč pa doseže šele po nekaj urah. Sledijo nizka temperatura ob lepljenju, prekratek prekrivni rob (priporočljivo je vsaj 5 cm čez rob) in prenapolnjena škatla, ki zavihke razpira. Če se trak trga ali poka ob odvijanju, je vzrok navadno prehitro odvijanje, poškodovan rob role ali premajhna debelina traku glede na obremenitev.
Tiskani trak se splača, kadar pakete pošiljate končnim kupcem in želite prepoznavnost brez dodatne etikete, ali kadar potrebujete opozorilo na embalaži (lomljivo, ne obračaj, preveri ob prevzemu). Deluje tudi kot preprosta zaščita pred nepooblaščenim odpiranjem, ker je vsak poseg viden. Cena na rolo je višja od navadnega traku, razlika pa se pri večjih količinah hitro povrne, ker odpade tiskanje in lepljenje nalepk.
Polipropilenski (PP) trak je najcenejši in najlažji, primeren za zapiranje kartonov in paletiziranje z manjšo obremenitvijo; ima manjšo natezno trdnost in sčasoma popusti. PET (poliestrski) trak je bistveno trdnejši, ohrani napetost tudi, ko se tovor med prevozom posede, in dobro prenaša temperaturna nihanja, zato v večini primerov nadomesti jeklenega. Jekleni trak ima najvišjo trdnost in praktično nič raztezka, zato se uporablja za vroče blago, ostre robove in zelo težke tovore, kot so kovine in gradbeni material. Razlikujejo se tudi pri varnosti in odpadku: jekleni trak ob prerezu odskoči in ga je treba zbirati ločeno med kovinami.
PET lahko nadomesti jeklenega povsod, kjer tovor ni vroč in nima nezaščitenih ostrih robov, torej pri večini palet, lesa, plošč, opeke, papirnih rol in pločevink. Pridobite manjšo težo, manjše tveganje poškodb pri delavcih, odsotnost rje in madežev na blagu ter trak, ki se reciklira skupaj s PET embalažo. PET tudi zadrži napetost, ko se tovor med potjo posede, medtem ko jeklo ob posedanju ostane ohlapno. Jeklo ostane prava izbira pri vročih odlitkih, izrazito ostrih robovih in izjemno težkih bremenih.
Natezna trdnost pove, koliko sile trak prenese, preden se pretrga; izbrati je treba trak z rezervo nad dejansko obremenitvijo tovora. Raztezek pove, koliko se trak podaljša pod obremenitvijo in koliko napetosti ohrani, ko se tovor posede. Pri tresljajih in nihanju med prevozom je pogosto pomembnejša zadrževalna sila kot najvišja trdnost: trak z nekaj elastičnosti ostane napet, povsem tog trak pa se ob posedanju sprosti. V praksi je najšibkejši člen navadno spoj in ne trak, zato je treba trdnost vedno gledati skupaj z načinom spajanja.
Širina in debelina skupaj določata presek traku in s tem nosilnost; širši trak tudi enakomerneje porazdeli pritisk in manj zareže v blago. Za zapiranje kartonov in lažje palete zadošča ožji PP trak (okoli 9 do 12 mm), za srednje obremenitve 12 do 16 mm, za težke tovore pa širši PET ali jekleni trak od 16 mm naprej. Pri mehkem blagu, kot sta karton in izolacija, izberemo širši trak ali dodamo zaščitne vogalnike, da trak ne zareže. Pomembno je tudi število in razporeditev ovojev: dva pravilno nameščena trakova pogosto držita bolje kot en močnejši.
PP trak se pri ročnem delu spaja s kovinskimi sponkami ali z varjenjem s trenjem pri akumulatorskih orodjih, v strojih pa toplotno. PET trak se spaja z varjenjem ali s posebnimi sponkami za PET, pri čemer toplotni spoj doseže večji delež trdnosti traku kot navadna sponka. Jekleni trak se spaja izključno s kovinskimi sponkami in ustreznim zatezno-rezalnim orodjem. Ne glede na vrsto je kakovost spoja odvisna od pravilne nastavitve napetosti in časa varjenja; slabo nastavljeno orodje je najpogostejši vzrok, da trak popusti.
Trak za ročno povezovanje je navit na večje jedro in v krajših dolžinah, da je rola obvladljiva na odvijalcu. Strojni trak je navit na jedro, ki ustreza stroju, v večjih dolžinah in z bistveno bolj enakomernim navitjem, saj stroj vsako neenakomernost zazna kot zastoj. Strojni trak ima tudi tesnejše tolerance širine in debeline ter gladko površino za zanesljivo podajanje skozi vodila. Ročnega traku v stroju praviloma ni mogoče uporabiti, obratno pa je mogoče, a nepraktično.
PP in PET trakova sta reciklabilna in se zbirata med plastično embalažo, PET trak pa je pogosto že izdelan iz recikliranih PET steklenic, kar je prednost pri poročanju o embalaži. Jekleni trak se v celoti reciklira med kovinami, vendar ga je treba zbirati ločeno in varno. Poleg materiala je pomembna tudi poraba: trak z višjo trdnostjo omogoča manjšo debelino ali manj ovojev in s tem manj odpadka na paleto.
Najpogostejše so polietilenske (PE) vreče za splošno pakiranje in zaščito, vreče za smeti v različnih debelinah, natron (papirne) vreče za sipke materiale, vakuumske vreče za živila in kovinske dele ter veliki big bagi (FIBC) za razsuto blago. Posebne izvedbe so vreče z zadrgo, vreče z lepilnim zapiralom, vreče za avtoklaviranje, ESD vreče za elektroniko in vreče v roli ali na traku za strojno pakiranje. Izbira je odvisna od materiala, teže, načina polnjenja in tega, ali gre za zaščito, prevoz ali prodajno embalažo.
LDPE vreča je mehkejša, bolj prožna in bolj prosojna, bolje prenaša raztezanje in prebod, zato je primerna tam, kjer ima blago robove ali kjer se vreča med rokovanjem napenja. HDPE vreča je bolj toga in šumeča, praviloma tanjša pri primerljivi nosilnosti, zato je materialno varčnejša in cenejša na kos; uporablja se za lažje in manj ostro blago. HDPE bolje prenaša višje temperature in je odpornejši na maščobe, LDPE pa se lažje vari in bolje tesni. Praktično: če vreča poka na robovih, je rešitev LDPE ali večja debelina, ne nujno večja vreča.
Dimenzija se navaja kot širina krat dolžina, pri vrečah s stranskimi zgibi pa še globina; vreča mora biti dovolj velika, da se izdelek vstavi brez napenjanja, in dovolj ozka, da ne ostane odvečen material. Pri pravokotnih izdelkih velja pravilo, da širina vreče ustreza širini izdelka in polovici njegove debeline, dolžina pa dolžini z dodatkom za zapiranje. Debelino izberemo po teži in obliki: lahko in gladko blago okoli 30 do 50 µm, srednje 50 do 80 µm, težko ali z ostrimi robovi 100 µm in več. Če niste prepričani, preizkusite dve debelini na dejanski poti pošiljke; strošek raztrgane vreče je vedno višji od razlike v ceni materiala.
Za stik z živili morajo biti vreče izdelane iz ustreznih surovin in barvil ter morajo imeti izjavo o skladnosti po Uredbi (ES) 1935/2004 in za plastiko po Uredbi (EU) 10/2011. Dokazilo je pisna izjava o skladnosti dobavitelja, ki navede, za katera živila in pri katerih temperaturah je material primeren (suha, mastna, kisla živila). Vreča iz recikliranega materiala praviloma ni primerna za neposreden stik z živili, razen če je reciklat za ta namen izrecno odobren. Simbol kozarca in vilic pomeni, da je material namenjen stiku z živili, vendar je vedno merodajna izjava o skladnosti, ne le oznaka. [DOPOLNITI: za katere naše vreče imamo izjave o skladnosti.]
Big bag (FIBC) je vreča iz tkanega polipropilena z zankami za dvig z viličarjem ali žerjavom, namenjena prevozu od približno 500 do 1500 kg sipkega materiala. Izvedbe se ločijo po številu zank, po načinu polnjenja in praznjenja (odprt vrh ali polnilni vrat, ravno dno ali izpustni vrat), po notranji PE oblogi za fine praške in vlago ter po prevodnosti (tipi A, B, C in D za delo v prisotnosti vnetljivih prahov ali hlapov). Nosilnost je navedena na etiketi skupaj z varnostnim faktorjem in podatkom o enkratni ali večkratni uporabi. Izbira je odvisna od materiala, načina polnjenja in praznjenja, potrebe po zaščiti pred vlago in morebitne eksplozijske nevarnosti v okolici.
Varnostni faktor je razmerje med preizkusno obremenitvijo in največjo delovno obremenitvijo vreče. Faktor 5:1 pomeni, da je vreča preizkušena na petkratnik nosilnosti in je namenjena enkratni uporabi; faktor 6:1 pomeni preizkus na šestkratnik in je pogoj za večkratno uporabo. Big bag za večkratno uporabo mora imeti to izrecno navedeno na etiketi, pred vsako ponovno uporabo pa je treba pregledati zanke, šive in tkanino ter voditi evidenco o pregledu in čiščenju. Vreče s faktorjem 5:1 se ne sme uporabiti drugič, tudi če je videti nepoškodovana.
Vreča iz recikliranega materiala (PCR) je smiselna povsod, kjer ne gre za neposreden stik z živili in kjer videz ni ključen; barva je praviloma sivkasta, mehanske lastnosti pa so pri kakovostnem reciklatu blizu novemu materialu. Vsebnost reciklata je hkrati podatek, ki ga vse več kupcev zahteva za poročanje o embalaži, zato ga je vredno pridobiti od dobavitelja v pisni obliki. Biorazgradljiva vreča razpade pod določenimi pogoji, a ne nujno hitro in ne v vsakem okolju, medtem ko je kompostabilna vreča certificirana (na primer po EN 13432) za razgradnjo v industrijskem kompostiranju v določenem času. To v praksi pomeni, da kompostabilna vreča potrebuje ustrezen zbirni sistem; če ga ni, je pogosto boljša rešitev reciklabilna PE vreča z visoko vsebnostjo reciklata.
Delimo jih na blažilne materiale, ki absorbirajo udarce (mehurčasta folija, PE pena, penasti profili in vogalniki, oblikovani vložki), in na polnila, ki zapolnijo prazen prostor (papirna polnila, zračne blazine, škrobni ali stiroporni čipsi, zmečkan ovojni papir). Ločeno so še fiksacijski sistemi, ki izdelek zadržijo na mestu (kartonski vložki, pregrade, folija s prednapetostjo), in zaščite robov, kot so kartonski in penasti vogalniki. Vsaka skupina rešuje drugo težavo: blažilo ščiti pred udarcem, polnilo pred premikanjem, fiksacija pa prepreči, da bi izdelek v škatli padel.
Najprej ocenimo, kaj izdelku dejansko grozi: udarec ob padcu, tresljaji, pritisk od zgoraj ali premikanje v škatli. Lahki in neobčutljivi izdelki potrebujejo le zapolnitev praznine s papirjem ali zračnimi blazinami, občutljivi in lomljivi pa blažilno plast okoli izdelka in vsaj 5 cm razmika do sten škatle. Težji izdelki potrebujejo material, ki se pod obremenitvijo ne stisne do konca, torej peno ali oblikovan vložek namesto sipkega polnila. Preprost preizkus: zapakiran paket rahlo pretresite; če se znotraj kaj premika ali sliši, je polnila premalo.
Zračne blazine so izjemno lahke in v transportu skoraj ne dodajo teže, hkrati pa zavzamejo malo skladiščnega prostora, ker se napihnejo šele na mestu uporabe; za to je potrebna naprava za napihovanje. Papirno polnilo je težje in zavzame več prostora, a ga prejemniki lažje odložijo med papir in je bolje sprejeto pri kupcih, ki pričakujejo embalažo brez plastike. Pri stroških je treba primerjati ceno na zapakiran paket in ne cene na kilogram ali meter: blazine imajo nižji strošek na volumen, papir pa nižji vstopni strošek, ker pogosto ne potrebuje naprave. Pri teži pošiljke in poštnini ima prednost zrak, pri ravnanju z odpadkom pa papir.
Po zapakiranju v škatli ne sme ostati praznine, v kateri bi se izdelek premikal; polnilo naj zapolni ves prostor med izdelkom in stenami. Priporočena debelina blažilne plasti okoli občutljivega izdelka je najmanj 5 cm na vsaki strani, pri težjih izdelkih pa več. Polnilo mora biti tudi pod izdelkom in nad njim, ne le ob straneh, saj paketi pogosto padejo na dno ali na vrh. Škatla naj bo napolnjena tako, da se pokrov rahlo napne in se ob pritisku od zgoraj ne vdre.
Sipko polnilo ni primerno, kadar ima izdelek občutljive robove ali kadar je težak in bi se v sipkem materialu pogreznil do dna škatle. Penasti profili in vogalniki ščitijo prav tiste točke, ki se najpogosteje poškodujejo: robove pohištva, profilov, plošč, oken in vrat. PE pena v listih ali roli se uporablja za zaščito površin pred praskami in za ločevanje izdelkov med seboj, saj je mehkejša in čistejša od mehurčaste folije. Pri izdelkih, ki se ponavljajo, se izplača oblikovan vložek, ki izdelek hkrati fiksira in blaži.
Za spletno prodajo so primerna polnila, ki jih kupec hitro odstrani, prepozna, kam sodijo, in ne povzročajo nereda: papirna polnila, satasti papir in oblikovani kartonski vložki. Če pričakujete vračila, se izplača embalaža, ki jo je mogoče znova zapreti in ponovno uporabiti, na primer škatla z dvojnim lepilnim trakom in vložek, ki ostane cel. Sipki čipsi in drobljena pena so pri vračilih najslabša izbira, ker jih kupec ne more vrniti na mesto. Dodatna korist povsem papirne embalaže je, da kupcu poenostavi ločevanje in zmanjša število pripomb zaradi odvečne plastike.
Papirna polnila, satasti papir (razteznjen karton, ki nadomešča mehurčasto folijo), kartonski vložki in vogalniki so v celoti reciklabilni v papirnem toku. Mehurčasta folija in PE pena sta reciklabilni kot mehka plastika, vendar ne v vseh zbirnih sistemih; na voljo sta tudi v izvedbah z vsebnostjo reciklata. Škrobni čipsi so topni v vodi in kompostabilni, a občutljivi na vlago in dražji. Pri prehodu na papir je treba preveriti, ali papirna rešitev pri vaših izdelkih res zdrži: pri občutljivi elektroniki in steklu je pogosto potrebna kombinacija papirne zapolnitve in blažilnega vložka.
Pod izraz papirni izdelki spada širok nabor materialov in pripomočkov, namenjenih zaščiti in pakiranju izdelkov v različnih fazah proizvodnje in transporta. Najpogosteje se uporabljajo:
Trajnost in okoljska odgovornost
Papirni materiali so reciklabilni in biorazgradljivi, zato predstavljajo okolju prijazno alternativo plastiki. Uporaba papirnih izdelkov pomaga podjetjem zmanjšati ogljični odtis in izpolnjevati trajnostne cilje.
Odlična zaščita med transportom
Izdelki, kot so kartonski vogalniki, valovita lepenka in škatle z avtomatskim dnom, nudijo stabilnost in zaščito pred udarci, zdrsi in poškodbami med prevozom.
Enostavno rokovanje in shranjevanje
Papirni materiali so lahki, kar poenostavi transport, hkrati pa se jih lahko zloži, prilagodi ali ponovno uporabi brez izgube funkcionalnosti.
Prilagodljivost uporabe
Papirni izdelki so prilagodljivi glede oblike, velikosti in debeline.
Kartonska embalaža in škatle z avtomatskim dnom → idealne za hitro pakiranje in transport. Avtomatsko dno omogoča takojšnjo uporabo brez lepljenja, kar prihrani čas v proizvodnem procesu.
Valovita lepenka → zaradi svoje strukture učinkovito absorbira udarce in ohranja stabilnost izdelkov. Pogosto se uporablja kot vmesni sloj pri zlaganju palet.
Natron papir in natron vreče → močni in elastični materiali, odporni na trganje. Uporabljajo se za pakiranje živil, gradbenih materialov in razsutega blaga.
Kartonski vogalniki → ključni element pri paletiranju in zaščiti robov. Zmanjšajo tveganje za poškodbe embalaže.
Industrijske krpe → papirne krpe se uporabljajo za čiščenje strojev, delovnih površin in orodij. So vpojne, higienske in primerne za enkratno uporabo.
Val označuje višino in gostoto valovitega sloja med ravnima plastema. Val B (okoli 2,5 mm) je nizek in trden pod pritiskom ter primeren za standardne škatle, val C (okoli 3,5 mm) ima boljšo blažilnost in se pogosto uporablja za transportne škatle, val E (okoli 1,5 mm) pa je tanek in gladek ter primeren za prodajno embalažo in tisk. Enovalovita lepenka zadošča za lažje in srednje tovore, dvovalovita (na primer BC) pa za težje blago, visoke palete in daljše transportne poti. Poleg vala je pomembna kakovost papirja in navedena trdnost (na primer ECT), ki pove, koliko škatla zdrži pod pritiskom pri zlaganju.
Izhodišče so notranje mere škatle, ki morajo ustrezati izdelku in prostoru za polnilo, pri občutljivem blagu vsaj 5 cm na stran. Kakovost lepenke izberemo po teži vsebine in po tem, koliko škatel se bo zlagalo eno na drugo in kako dolgo bodo stale; pritisk od zgoraj je pogosteje vzrok poškodb kot udarec. Upoštevati je treba tudi vlago, saj lepenka v hladilnici in pri dolgem skladiščenju izgubi del trdnosti, zato se izbere višja kakovost ali zaščitni premaz. Če škatle odpremljate na paleti, se splača mere uskladiti s paletnim modulom 1200 x 800 mm, da ni previsov in praznega prostora.
Kartonski vogalniki se uporabijo, kadar povezovalni ali ovojni trak zareže v blago, kadar je paleta visoka in nagnjena k nagibanju, ali kadar so na paleti škatle različnih velikosti. Prevzamejo pritisk traku in ga porazdelijo po celotnem robu, hkrati pa povežejo zgornje in spodnje plasti v bolj tog blok. Pri visokih paletah prevzamejo tudi del pritiska od zgoraj, kar zmanjša obremenitev spodnjih škatel pri zlaganju v več nadstropij. Učinek je največji, kadar segajo čez celotno višino palete in so fiksirani z ovojem folije ali traku.
Natron (kraft) papir je iz dolgih vlaken, zato je močan in odporen na trganje; uporablja se za ovijanje, zaščito, polnjenje in za izdelavo vreč. Sivi (reciklirani) papir je cenejši in mehkejši ter primeren za zapolnjevanje praznin, ločevanje plasti in zaščito pred praskami, ni pa namenjen obremenitvam. Ovojni in svilnati papir sta tanka in čista ter se uporabljata za zaščito občutljivih površin in za prodajno pakiranje. Za stik z živili in za zaščito kovin obstajajo posebne izvedbe (živilski papir, papir z inhibitorjem korozije), ki se od navadnih ločijo predvsem po dokumentaciji.
Najbolj razširjena je evropaleta 1200 x 800 mm, sledita industrijska paleta 1200 x 1000 mm in polpaleta 800 x 600 mm, za prodajna mesta pa se uporabljajo še manjše display palete. Poleg lesenih so v uporabi plastične palete, palete iz stisnjenih lesnih vlaken (pogoste pri izvozu) in kartonske palete za lahko blago. Ločijo se tudi po izvedbi: štiristranski ali dvostranski dostop z viličarjem, z drsniki ali brez, nove ali rabljene. Izbira je odvisna od dimenzij in teže blaga, načina skladiščenja v regalih ter tega, ali paleta potuje v izvoz ali kroži v zaprtem krogu.
EPAL (EUR) paleta je standardizirana po natančno predpisanih merah, vrsti lesa ter številu in razporeditvi žebljev in je označena z žigom na nogah, zato je primerna za regalno skladiščenje in za izmenjavo v paletnem poolu. Paleta za enkratno uporabo teh zahtev nima: je lažja, cenejša, z manj lesa in praviloma ni namenjena vračanju ali visokemu regalnemu skladiščenju. EPAL paleto je mogoče zamenjati pri prevozniku ali kupcu in ima ostanek vrednosti, enkratna pa se obravnava kot strošek embalaže. Praktično: če blago potuje h kupcem, ki palete vračajo ali izmenjujejo, se izplača EPAL, pri izvozu brez vračila pa je pogosto smiselnejša enkratna paleta.
ISPM 15 je mednarodni standard za fitosanitarno obdelavo lesene embalaže, oznaka IPPC (koda države, številka izvajalca in oznaka obdelave, na primer HT) pa potrjuje, da je bil les toplotno obdelan. Potrebna je pri izvozu v države izven EU, ki standard zahtevajo; brez oznake je lahko pošiljka zadržana, vrnjena ali uničena na stroške pošiljatelja. Znotraj EU oznaka praviloma ni obvezna, vendar jo nekateri kupci vseeno zahtevajo. Palete iz stisnjenih lesnih vlaken ter plastične in kartonske palete oznake ne potrebujejo, ker niso iz surovega lesa.
Plastična paleta se splača v zaprtih krogotokih, kjer se vrača in uporabi večkrat, saj je takrat strošek na uporabo nižji kljub višji nabavni ceni. Primerna je za živilsko, farmacevtsko in čisto proizvodnjo, ker jo je mogoče prati in ne oddaja trsk ali žebljev, ter povsod, kjer so pomembne enakomerne mere brez odstopanj, na primer v avtomatiziranih skladiščih. Prednost je tudi, da ne potrebuje obdelave po ISPM 15 in ne vpija vlage. Manj primerna je za enkratne pošiljke brez vračila in za zelo težke točkovne obremenitve, kjer se lahko upogne.
Statična nosilnost je največja teža, ki jo paleta prenese, ko stoji na tleh, na primer pri zlaganju palet eno na drugo; ta vrednost je najvišja od treh. Dinamična nosilnost velja, ko je paleta v gibanju na viličarju ali paletniku, in je nižja. Regalna nosilnost velja, kadar je paleta podprta le na dveh robovih v regalu, in je najnižja; prav ta je pri skladiščenju najpomembnejša in se najpogosteje spregleda. Pri izbiri vedno primerjajte vrednost, ki ustreza vašemu načinu skladiščenja, in ne najvišje navedene številke.
Paletni okvir je zložljiv lesen okvir, ki se postavi na paleto in jo spremeni v zaboj poljubne višine; z dodajanjem okvirjev se prostor prilagodi dejanski količini blaga. Uporablja se za razsuto in nepravilno oblikovano blago, za manjše kose, ki bi se s palete posuli, in povsod, kjer bi sicer potrebovali zaboj, a ga ne želite skladiščiti praznega. Prednost pred zabojnikom je, da se prazni okvirji zložijo na minimalno višino in se enostavno vračajo. S pokrovom okvir postane zaprt zaboj, primeren tudi za zlaganje v več nadstropij.
Blago naj bo zloženo znotraj gabaritov palete in brez previsov, težji kosi spodaj, sloji pa čim bolj ravni in med seboj povezani, saj prekrivno zlaganje poveča stabilnost. Med sloje se po potrebi vstavi vmesni karton ali protizdrsni papir, ki prepreči zdrs. Sledi ovoj s stretch folijo, ki mora nujno zajeti tudi spodnji rob in samo paleto, sicer se tovor ob zaviranju premakne s palete. Pri visokih ali težkih paletah se dodajo vogalniki in povezovalni trak, pokrivna folija pa zaščiti vrh pred prahom in vlago.
Najbolj razširjeni so Euro zabojniki v standardnih merah, ki se ujemajo s paletnim modulom, v izvedbah s polnimi ali perforiranimi stenami in dnom. Perforirani so namenjeni blagu, ki mora dihati ali se hitro osušiti, polni pa ščitijo pred prahom in vlago ter zadržijo tekočine. Ločeno so še zložljivi zabojniki, zabojniki z zaklopnimi pokrovi, skladiščni zabojniki z odprtim sprednjim delom za regale in veliki paletni boksi za razsuto blago. Po namenu jih delimo na zabojnike za notranji transport in skladiščenje ter na tiste, ki potujejo h kupcu in se vračajo.
Mere 600 x 400 mm in 400 x 300 mm izhajajo iz evropskega paletnega modula 1200 x 800 mm: na evropaleto gredo štirje zabojniki 600 x 400 ali osem zabojnikov 400 x 300 v eni plasti, brez praznega prostora in previsov. To pomeni boljšo izrabo skladišča in tovornjaka ter stabilnejšo paleto. Enake mere omogočajo tudi, da se zabojniki različnih velikosti med seboj kombinirajo in zlagajo. Če izberete nestandardno mero, ta učinek izgubite in praviloma plačate več prostora, kot ga dejansko uporabite.
Zložljiv zabojnik se po praznjenju zloži na približno tretjino do četrtino višine, zato zavzame bistveno manj prostora pri povratnem prevozu in skladiščenju. To se pozna povsod, kjer embalaža kroži med dvema lokacijama, saj je prihranek v številu voženj in v skladiščnem prostoru. Fiksni zabojnik je trdnejši, cenejši na kos in brez gibljivih delov, ki se lahko poškodujejo, zato je primernejši za težko blago in za uporabo znotraj ene lokacije. Odločitev je torej odvisna predvsem od tega, ali se zabojnik vrača prazen ali ne.
Za stik z živili morajo biti zabojniki izdelani iz odobrenih surovin in imeti izjavo o skladnosti po Uredbi (ES) 1935/2004, praviloma so iz novega polipropilena ali polietilena. Pomembna je gladka izvedba brez težko dostopnih kotov in rež, kjer bi se zadrževala umazanija. Za pranje v pralnih strojih pri višjih temperaturah je primernejši polipropilen, ki brez deformacije prenese več kot polietilen. Zabojniki iz recikliranega materiala se za neposreden stik z živili praviloma ne uporabljajo.
HDPE je bolj žilav pri nizkih temperaturah in bolje prenaša udarce v mrazu, zato je primernejši za hladilnice, zamrzovalnice in zunanjo uporabo. PP je bolj tog in bolje prenaša visoke temperature, na primer pri strojnem pranju, vendar pri nizkih temperaturah postane bolj krhek. PP ima tudi večjo odpornost na maščobe in kemikalije ter bolje ohranja obliko pod obremenitvijo, kar je prednost v regalih. Praktično: mraz in grobo ravnanje govorita za HDPE, pranje pri visokih temperaturah in togost pa za PP.
Povratni zabojnik se izplača, kadar dovolj pogosto kroži in kadar se ne izgublja; ključni podatki za izračun so nabavna cena, število obratov na leto, strošek povratnega prevoza in delež izgubljenih enot. Pri internem krogotoku, na primer med proizvodnjo in skladiščem ali med dvema lokacijama podjetja, se investicija povrne razmeroma hitro, ker vsak obrat s kartonsko embalažo pomeni nov strošek. Kadar embalaža potuje h kupcu in se vrača neredno, je izračun bistveno slabši, saj so izgubljene enote največji strošek. Poleg denarja štejeta tudi manj odpadka in manj prostora za skladiščenje prazne embalaže.
Za večje količine razsutega blaga se uporabljajo paletni boksi, torej veliki zabojniki na integriranem podstavku, in IBC zabojniki s prostornino okoli 1000 litrov za tekočine. IBC ima notranjo posodo iz HDPE, kovinsko kletko in izpustno pipo ter je namenjen prevozu tekočin, vključno z nekaterimi nevarnimi snovmi. Pri tekočinah in nevarnih snoveh je bistvena ustrezna odobritev (UN oznaka) in podatek, za katere snovi in kako dolgo je posoda primerna. Pri vseh velikih zabojnikih preverite še način praznjenja (loputa, pipa, nagibanje) in ali se prazni dajo zlagati ali zložiti.
Agro program zajema folije in pripomočke za kmetijstvo: folijo za ovijanje bal, silažne (pokrivne) folije, mreže za bale, vrvice, rokave za siliranje, folije za rastlinjake in tunele ter zaščitne mreže. Sem sodijo tudi vreče in big bagi za krmo, zrnje in gnojila ter pripomočki za pritrjevanje in tesnjenje silosov. Namenjen je kmetijskim gospodarstvom, zadrugam in izvajalcem strojnih storitev.
Folija za ovijanje bal je raztegljiva, enostransko lepljiva folija, ki balo tesno zapre in prepreči dostop zraka; od nje je odvisna kakovost fermentacije. Silažna (pokrivna) folija je široka in neraztegljiva ter namenjena prekrivanju silosnih jam in kupov, kjer sta bistveni nepropustnost za zrak in obstojnost na soncu. Mreža za bale ni tesnilni material, temveč balo le oblikuje in drži skupaj ob izmetu iz balirke, preden jo pri silaži ovijemo s folijo. Za silažo sta torej potrebni mreža in folija, za suho seno pa običajno zadošča mreža ali vrvica.
Folija za bale je najpogosteje debela 25 µm, za zahtevnejše pogoje pa 30 µm ali več. Barva vpliva na temperaturo v bali: bela odbija sončno svetlobo in je primerna za toplejša območja in daljše skladiščenje, črna in zelena se bolj segrejeta, zelena pa je v krajini manj opazna. Število plasti je odvisno od vsebnosti suhe snovi in časa skladiščenja: pri običajni silaži velja najmanj šest plasti, pri vlažnejši travni silaži, daljšem skladiščenju ali balah, ki bodo dolgo stale, pa osem. Bolje je dodati plast, kot tvegati dostop zraka, saj je strošek dodatnega ovoja majhen v primerjavi s pokvarjeno balo.
Folija za bale je zasnovana za več mesecev na prostem: vsebuje UV stabilizatorje in lepilo, ki drži tudi pri nizkih temperaturah in v vlagi. Navadna stretch folija za palete teh dodatkov nima, zato na soncu v nekaj tednih postane krhka, poči in bala izgubi tesnost. Razlikujeta se tudi po oprijemu in raztezku, saj mora balirna folija ohraniti napetost ob spremembah oblike bale in temperaturnih nihanjih. Poleg tega je balirna folija namenjena delu na ovijalki na prostem, kjer se odvija pod večjo napetostjo.
Sončno UV sevanje razgrajuje polietilen: folija brez zaščite najprej zbledi, nato postane krhka in se ob dotiku ali vetru raztrga. UV stabilizatorji ta proces upočasnijo, proizvajalci pa obstojnost navadno navedejo kot predvideno obdobje uporabe ali kot skupno sončno obsevanje za določeno območje. V praksi je folija za bale izdelana za eno sezono, torej približno dvanajst mesecev, silažne in rastlinjaške folije pa glede na izvedbo za eno do več sezon. Če folija na prostem ostane dlje, kot je predvideno, je razpad vprašanje časa in ne kakovosti izdelka.
Mreža ovije balo po celotni širini in jo enakomerno stisne, zato je bala bolj kompaktna, ohrani obliko in vsebuje manj zraka, kar se pozna pri kakovosti silaže in pri manjši porabi ovojne folije. Ovijanje z mrežo je tudi bistveno hitrejše: za balo zadostita dva do trije ovoji, medtem ko vrvica potrebuje več deset ovojev. Manj ovojev pomeni krajši postanek balirke, več bal na uro in manj izgub pri pobiranju. Vrvica ostaja smiselna pri manjših količinah, pri starejših balirkah brez mrežne naprave in pri suhem senu, kjer oblika bale ni ključna.
Rabljena kmetijska folija je reciklabilna, vendar le, če je čim bolj očiščena zemlje, ostankov krme in vode; umazana folija je za predelovalca strošek in ne surovina. Priporočljivo je, da se folija sproti otrese, loči po vrstah (balirna folija, silažna folija, mreža, vrvica) in do oddaje hrani na suhem v vrečah ali strnjenih balah. V Sloveniji zbiranje poteka prek zbirnih akcij, zbirnih centrov in shem za ravnanje z odpadno embalažo, mreže in vrvice pa se praviloma zbirajo ločeno od folij.
Varni nožek je orodje, ki zasnovano tako, da je rezilo izpostavljeno le med samim rezom ali pa sploh ni dostopno prstom. Pri navadnem nožku je rezilo ves čas odkrito in je varnost odvisna le od pazljivosti uporabnika, zato so ureznine ob odlaganju, prenašanju in seganju v žep pogoste. Varni nožki imajo mehanizem za samodejni umik rezila, zaščiteno rezilo ali obliko, ki fizično prepreči stik s kožo. Namen ni le manj poškodb ljudi, ampak tudi manj poškodovanega blaga, saj je globina reza omejena.
Nožki s samodejnim umikom rezila se umaknejo takoj, ko uporabnik spusti drsnik ali ko se rezilo loči od materiala; to je najvarnejša izvedba za splošno uporabo. Nožki z ročnim umikom zahtevajo, da uporabnik rezilo sam pospravi, zato so odvisni od discipline. Nožki s skritim (zaprtim) rezilom imajo rezilo v reži, kamor prst ne more, in so namenjeni rezanju folije, traku in kartonskih zavihkov. Nožki za enkratno uporabo so cenovno ugodni in namenjeni redkejši uporabi ali obiskovalcem, praviloma brez možnosti menjave rezila.
Za rezanje lepilnega traku in stretch folije zadošča nožek s skritim rezilom ali s plitvim rezom, saj bi globlji rez poškodoval blago v škatli. Za enoslojni karton je primeren nožek s samodejnim umikom in nastavljivo globino reza, za dvovalovito lepenko in debelejše materiale pa nožek z močnejšim in daljšim rezilom. Za povezovalne trakove se uporabljajo namenska orodja ali škarje, saj nož na napetem traku zlahka zdrsne. Za vreče in folijo v roli so na voljo posebne oblike rezil, na primer kavljasto rezilo, ki material potegne v rez, namesto da bi ga potiskalo.
Skrito rezilo je prava izbira povsod, kjer se reže tanek material neposredno ob blagu ali na trdi podlagi: trak, folija, vrečke ter odpiranje in zapiranje kartonov. Izpostavljeno, a umikajoče se rezilo je potrebno pri debelejših materialih, pri natančnem rezanju po črti in tam, kjer je treba videti mesto reza. Praktično merilo je debelina materiala: če jo skrito rezilo prereže brez dodatne sile, uporabite skrito izvedbo. Kjer se dela z izpostavljenim rezilom, naj bo obvezna izvedba s samodejnim umikom.
Ureznine so ena najpogostejših poškodb v skladiščih in proizvodnji, večina pa se zgodi pri odlaganju noža, seganju po njem in zdrsu z materiala, torej ne med samim rezom. Prav te situacije varni nožek odpravi, ker rezilo v teh trenutkih ni dostopno. Podjetja, ki navadne nožke nadomestijo z varnimi in dosledno prepovejo uporabo lastnih rezil, praviloma poročajo o občutnem zmanjšanju teh poškodb. Z vidika varnosti in zdravja pri delu je uporaba varnega orodja del ocene tveganja: če je tveganje ureznin znano, mora delodajalec zagotoviti ustrezno orodje in usposabljanje.
Pri večini varnih nožkov je rezilo zamenljivo, pogosto brez orodja in z mehanizmom, ki med menjavo prepreči stik s prstom; nekatera rezila imajo dve ali več rezalnih robov. Zamenjati ga je treba takoj, ko rez zahteva več sile, saj je topo rezilo nevarnejše od ostrega: uporabnik potisne močneje in pogosteje zdrsne. Pogostost je odvisna od materiala, saj se pri rezanju kartona z lepilom in prahom rezilo obrabi hitreje kot pri foliji. Rabljena rezila je treba zbirati v namenski posodi in jih ne odlagati med navadne odpadke.
Za to opravilo je primeren nožek s skritim rezilom in omejeno globino reza, pogosto z zaobljeno glavo, ki drsi po foliji in ne zagrabi vsebine. Na voljo so tudi namenski rezalniki folije v obliki drsnika ali obroča na prstu, ki prerežejo le folijo. Ključna je omejena globina: rezilo mora prerezati nekaj deset mikronov folije in ne kartona pod njo. Kjer se folija reže pogosto, se izplača poseben nožek za ta namen namesto univerzalnega orodja.
Ročne naprave za pakiranje
Ročne naprave za pakiranje so uporabne predvsem pri manjših količinah naročil, saj so preproste za uporabe in cenovno dosegljive. Najpogosteje se uporabljajo za zapiranje škatel ali vrečk.
Polavtomatske rešitve
Polavtomatske rešitve pospešijo postopek pakiranja, čeprav še vedno zahtevajo nekaj ročnega dela. Zaradi tega so primerne za podjetja s srednje velikim obsegom proizvodnje.
Popolnoma avtomatizirani sistemi
Popolnoma avtomatizirani sistemi zagotavljajo najvišjo hitrost in natančnost, zato so namenjeni obratom, ki dnevno obdelajo veliko število izdelkov.
V stroj je smiselno investirati zaradi več razlogov:
Do približno petnajst palet na dan praviloma zadošča ročno ovijanje z dobrim odvijalcem. Med petnajst in štirideset paletami na dan se polavtomatski ovijalni stroj skoraj vedno izplača: poraba folije se zmanjša, ovoj je enakomeren, delavec pa med ovijanjem opravi drugo delo. Nad približno petdeset paletami na dan pride v poštev hitrejši polavtomatski stroj ali avtomatski sistem, vključen v transportno pot. Poleg števila palet štejejo tudi teža in stabilnost tovora, prostor okoli stroja in to, ali paleto pripelje viličar ali tekoči trak.
Stroj z vrtljivo mizo vrti paleto, folijo pa vodi navpični stolp. Je cenejši, preprostejši in primeren za večino tovorov. Ovijalna roka kroži okoli palete, ki miruje, zato je primerna za nestabilne, zelo lahke ali zelo težke tovore in za palete, ki se pri vrtenju ne smejo premakniti. Roka omogoča tudi večje hitrosti in delo tam, kjer paleto pripelje viličar in je ni mogoče odložiti na mizo. Tretja izvedba je samovozni ovijalni robot, ki se sam vozi okoli palete in je primeren za velike ali nepravilne tovore ter za več lokacij ovijanja.
Impulzni varilnik greje le v trenutku pritiska in je primeren za občasno varjenje PE vrečk in folij. Kontinuirni (tračni) varilnik ima stalno ogrevano glavo in trak, ki vrečko vleče skozi, zato je namenjen serijskemu delu in daje enakomeren spoj. Komorni vakuumski varilnik pred varjenjem izsesa zrak in se uporablja za živila, kovinske dele in vse, kar mora ostati brez zraka. Za pakiranje v skrčljivo folijo se uporabljajo varilniki s kotnim nožem v kombinaciji s krčilno komoro ali predorom.
Predrazteg pomeni, da stroj folijo pred nanosom raztegne med dvema valjema; predrazteg 250 odstotkov pomeni, da iz enega metra folije nastane tri metre in pol ovoja. Ročno ovijanje doseže le približno deset do trideset odstotkov raztega, zato je poraba na paleto bistveno višja. V praksi lahko strojno ovijanje z ustrezno folijo porabi dvakrat do trikrat manj materiala na paleto kot ročno, ob enaki ali boljši stabilnosti tovora. Pogoj je, da je folija namenjena predraztegu in da je stroj pravilno nastavljen; folija za ročno ovijanje v takem stroju enakega učinka ne doseže.
Pri nakupu stroja je smiselno vnaprej dogovoriti, kdo izvede zagon in usposabljanje, kakšen je odzivni čas servisa in kateri deli so na zalogi. Obrabni deli pri ovijalnih strojih (valji predraztega, jermeni, senzorji, rezalni noži) so predvidljivi, zato jih je vredno imeti na zalogi, preden se ustavi proizvodnja. Priporočljiv je tudi redni letni pregled, saj napačno nastavljen stroj tiho porablja več folije, kot bi bilo potrebno.
Najpogostejši so odvijalci lepilnega traku (ročni in namizni), odvijalci stretch folije, orodja za povezovanje s trakom (napenjalniki, zapirala, akumulatorska orodja), varni nožki in varilniki vrečk. Sem sodijo tudi lepilne pištole, dispenzerji za polnila, sponkači za karton in pripomočki za označevanje. Vsak od njih rešuje eno od treh težav: hitrost dela, ponovljivo kakovost ali varnost uporabnika. Pri manjšem obsegu so cenovno dostopna alternativa stroju in pogosto prinesejo večji del prihranka.
Ročni odvijalec omogoča, da je folija ves čas napeta in se odvija enakomerno, zato se z isto količino materiala doseže večja stabilnost palete. Brez odvijalca folije ni mogoče zares raztegniti: poraba na paleto je večja, ovoj neenakomeren, delo pa utrujajoče, ker je treba rolo držati z roko. Odvijalci z zavoro ali s predraztegom dodatno povečajo razteg in prihranijo material. Poleg tega odvijalec zmanjša obremenitev zapestja in hrbta, ker ni treba upogibanja z rolo v roki.
Za PP trak potrebujete odvijalni voziček z rolo, napenjalnik traku in zapiralo s sponkami, lahko pa tudi eno kombinirano orodje, ki trak napne, zapre in odreže. Za PET trak potrebujete močnejši napenjalnik in bodisi sponke za PET bodisi akumulatorsko orodje, ki spoj zvari s trenjem. Pri jeklenem traku so orodja in sponke posebej za jeklo in se z drugimi ne mešajo. Ne glede na vrsto se izplača voziček za rolo, saj preprečuje umazanijo traku in poškodbe roba, ki so pogost vzrok pretrga.
Ročno orodje je najcenejše in ne potrebuje energije, a je počasnejše, kakovost spoja pa je odvisna od uporabnika. Akumulatorsko orodje trak napne in zavari v nekaj sekundah z enakomerno, nastavljivo napetostjo, zato je smiselno od nekaj deset povezav na dan naprej, ker prihrani čas in razbremeni roke. Pnevmatsko orodje zahteva priključek na stisnjen zrak in je primerno za stalna delovna mesta z veliko povezavami. Pri izbiri štejeta tudi teža orodja, saj ga delavec drži ves dan, ter razpoložljivost rezervnih baterij in servisa.
Za občasno zapiranje škatel zadošča preprost ročni odvijalec z rezilom, pomembno pa je, da ima zaščito rezila in udoben ročaj. Pri večjem obsegu se izplača odvijalec z nastavljivo zavoro, ki prepreči samodejno odvijanje pri hitrem delu, in z valjčkom, ki trak pritisne na karton. Za delo za mizo je primernejši namizni odvijalec, ki trak odmeri in odreže na dolžino, saj je hitrejši in natančnejši. Pri zelo velikem obsegu je naslednji korak polavtomatski zapiralnik škatel; v vsakem primeru mora odvijalec ustrezati širini traku in premeru jedra.
Zamenjava je smiselna, ko se ista operacija ponavlja v serijah in ko je delovno mesto z njo zasedeno večji del dneva, saj je takrat prihranek časa dovolj velik, da pokrije investicijo. Drug pokazatelj je neenakomerna kakovost: če sta stabilnost palet ali kakovost spojev odvisni od tega, kdo dela, stroj to odpravi. Tretji je poraba materiala, saj pri ovijanju palet stroj s predraztegom prihrani toliko folije, da se pogosto povrne hitreje kot iz prihranka dela. Nasprotno velja pri majhnih in raznolikih serijah, kjer prilagodljivost ročnega dela odtehta hitrost stroja.
Najpomembnejše je pravočasno menjavanje rezil in obrabnih delov, saj sta topo rezilo in obrabljeno zapiralo najpogostejša vzroka slabega reza in slabega spoja. Orodja za povezovanje je treba čistiti prahu in ostankov traku, zlasti nazobčane čeljusti, ki trak držijo, ter občasno preveriti nastavitev napetosti in časa varjenja. Pri akumulatorskih orodjih baterij ne hranite povsem praznih in jih ne puščajte v mrazu. Odvijalce folije in traku je dovolj občasno očistiti ter preveriti zavoro in ležaje, saj je zataknjen valj pogost vzrok neenakomernega ovoja.
